9 Coshocton

MAJA


Pittsburgh je ocaral naju in prav tako ponovno tudi Lori in Duga.
Dve noci sva ostala v idilici hiski ob siroki reki Allagheny v mestecu Freeport. Ime izhaja se iz casov, ko so ljudje potovali po reki. Tu je bilo pristanisce brezplacno. Od tu izvira tudi ime - prosto pristanisce. Ime reke izhaja se iz daljse preteklosti - iz casa primarnih ljudstev. Prisleki so ohranili nekatera melodicna starodavna imena (reka Monongahela, mestece Coshocton).

Prispela sva v cetrtek zvecer in ostala do sobote zjutraj. Popoln luksuz. Lastna soba, ves cas kaj dobrega za pojest in ves cas na razpolago dobro vino. Sedeli smo na terasi in se pogovarjali.

Lori je posebne narave clovek. Zelo nadarjena, radostna zenska. Pokazala nama je, kaj vse je v hisici naredila sama. Od zaves do omaric. Veliko zgodb iz njene pestre preteklosti. Zaradi narave sluzbe se je veliko selila in na ta nacin spoznavala svet. Sedaj pa si je zazelela, da bi poleg sluzbe uzivala se kaj drugega. Tako si je ustvarila svoj koscek raja.

Med tekom po romanticnem Freeportu sem opazovala hisice in majhno marino. Preseneca me, kako so vse parcele in ograde zaznamovane z napisi 'no trespassing private property' vse povsod so fluorescentna znamenja, ki oznacujejo privat lastnino. Verjetno ni povsod tako. Tu so ljudje bolj revni in se bojijo za vso svojo lastnino. Tako se povecini sploh nisem mogla spustiti do reke. Privat trasa vodi do privat pomola, kjer je privezan privat coln ali manjsa barka. Skoda, da je dezevalo, sicer je imela Lori v mislih, da bi naju s prijateljem peljala po reki do Pittrsbourgha.

Tale fotografija je nastala nekje na poti...

V petek zvecer smo ostali doma. Pili vino, jedli rizoto z rdecim fizolom in gamberi, paradiznikovo solato z mocarelo in baziliko ter poslusali Elvisa. Priprave na Memphis ;)

V soboto sva zgodaj vzela pot pod noge oz. cesto pod kolesa ;) hotela sva cimprej priti v Coshocton, kjer sta naju Mr. in Mrs. Brehms ze par dni pricakovala. 

Ob 10:45 sva prispela pred hiso. Vesele pozdrave od .... .... .... (skratka vseh, ki jih gospa Brehms pozna). Za mojo sran bralcev - gospa in gospod Brehms sta zivela vec let v SLO. Gospa je bila uciteljica anglescine v gimnaziji Brezice. Med mnogimi je ucila tudi Lukata :)

Po uvodni kavi smo jo mahnili prodi obmocju, kjer zivijo Amisi. Cisto posebno ljudstvo, nekateri jih imenujejo tudi sekta. So podkupina Menonitov, ortodoksna cerkev. Njihovo zivljenje je preprosto, po vecini so kmetje, zivijo brez elektrike in vodovoda. Za vse poskrbijo sami, zato je skupnost in medsebojna odvisnost velikega pomena. Obleke so enostavne, brez vzorcev in zivih barv, brez blescecih gumbov ali zadrg. Ne nosijo nakita niti nobenega okrasja. Vse kar imajo je brez posebnih vzorcev, ki bi bili namenjeni lepoticenju. Vozijo se s konji in kocijami, kuhajo in pecejo s pomocjo ognja, ...  

Ogledali smo si eno od kmetij in se najedli za njih znacilne ocvrte pite (pol kozarca marmelade v listnatem testu, ocvrto na olju - zelo sladko, zelo mastno, zelo okusno). 

Na poti domov smo sli se v rezervat za zivali, nato pa v all you care to eat bufet (vse, kar zelis pojesti) amisko restavracijo. Njihova hrana je precej mocna, kot je bila vcasih slovenska. Mocno zabelijo in dobro zacinijo. Na poti domov smo se ustavili se v znani coshoctonski slascicarni, kjer sem se spet nahecala z velikostjo sladoleda - small (mala porcija) je v bistvu slovenska ekstra velika. Da ne govorimo o vsebnosti sladkorja. 

Vecer smo preziveli ob hrustljavih brownijih (klasicni ameriski cokoladni kolac) in ob gledanju fotografij z najine poroke. 

Spala sva trdno in dolgo. Soba za goste je v kletnem prostoru, z lastno kopalnico.

 Ceprav sva imela v nacrtu, da bova ze ob 10h na poti, sva se ob 10:30 sele primajala po stopnicah. Gospa Brehms nama je ze stregla kavo in domac kolac, ki ga je pripravila po maminem receptu. V Sloveniji ga ni mogla, ker se pri nas ne dobi svezih brusnic. Sledila je izmenjava receptov - takih in drugacnih. O peki in kuhi ter poucevanju in ucenju.

Na pot sva krenila okrog 12h. Po skoraj 9 urah ceste sva prispela v 'my kind of town': Chicago.