MAJA
Chicago me je ocaral. Mestno jedro je napolnjeno z barvami - oblek, avtomobilov, stavb in ljudi. Vec kot 60% prebivalcev predstavljajo Afroamericani in Hispani. V nekaterih predleih mesta sem imela obcutek, da sva kje drugje, ne na severu ZDA. Z mosticki in mostovi, zelenimi oazami, veliko ponudbo glasbenih spektaklov in koncertov, z neskoncno obalo in plazo, je mesto prijeten kraj za bivanje. Res pa je, da je precej bolj zahtevno od New Yorka. Malenkost bolj se je treba potruditi, da najdes, kar isces.
Midva sva nasla skromen hostel na vrhu Chicaga, priljubljeno pizzerijo, kjer sva pojedla deep dish (globoka posoda) pico - razlika je samo v tem, da ima ta pica veliko vec testa. Kozarec vina sva si privoscila v Green Millu, baru, kamor je zahajal tudi zloglasni Al Capone.
Veliko Americanov ne mara obiskovati Chicaga zaradi njegove slave po kriminalu. Niti slutila ga nisva. Mogoce nekje dalec na jugu, enako kot v New Yorku globoki Brooklyn ali obcasnoHarlem.
Naslednji dan sva se vozila, iskala parking. cene so okrog 40 do 60 dolarjev na dan. Malenkost ven iz centra pa sva nasla za 14$. Potem pa ves dan gor dol, sem tja, levo desno.... Z ladjico sva se zapeljala cez mesto, da sva bobila vtis in si ogledala mesto tudi z jezera Michingan. Od tam se odpira pogled na celotno velicino mesta. Razlocno se vidi vse velikosti stavbe. Vodic je razlagal o visini stavb, o znanih osebnostih, ki zivijo v Chicagu, o pozaru, ki je pred mnogo leti unicil center mesta itd. Nameravala sva se na Willis tower (bivsi Sears, vendar je Willis kupil 4 stuke ter doplacal toliko, da je lahko kupil se ime). Nisva sla gor. Raje sva se odpravila na plazo. Jezero je ravno prav toplo, mivka, vroc vecer... Tekla sem ob obali in se na koncu osvezila v jezeru. Prijeten zakljucek dneva :)
Vceraj sva se vozila po zgodovinski cesti Route 66. Luka se je lepo pripravil in uredil vmesne postanke na nekaterih znamenitostih ceste. Sicer je vecina originalne ceste ze prekrita z novimi interstate avtocestami, nekateri odseki pa se vedno zivijo svojo zgodovino. Tako je bilo ze v baru Old Log Cabin - kot da bi vstopila v leto 1950 ;) Na poti sva kupila se zloglasni javorjev sirup, ki naj bi bil tu najboljsi. V vecini hotelov, kjer je zajtrk vkljucen v ceno, to pomeni, da si zjutraj sam pripravis palacinke ali vaflje. In kaj bolj pase zraven, kot pa javorjev sirup;) Ustavila sva se v Saint Louisu. Mestece ni veliko, ima pa vse, kar imajo veliki: izjemen spomenik - lok, ki se razteza cez nebo, univerze, ponuja voznjo z ladjico, helikopterjem, kar ces! V Saint Lousu sva sla se na sladoled, ki je tudi ena od znamenitosti mesta. Ko se peljes mimo, se enostavno moras ustavit. In ko pojes njihov sladoled, tudi ves zakaj :)
Danes naju caka Elvis! Juhu!
No comments:
Post a Comment