Iz Memphisa sva se po idilicni cesti peljala prosti Houstonu. Prepala sva v kaoticnem Buton Rougu in v petek pod vecer, z dvodnevno zamudo, slednjic le prispela do Jasmine v Houston. Lepo je biti doma. To je bila prva misel, ko naju je Jasmina toplo sprejela. Slisati znan glas, ugledati znan obraz. Sredi Houstona smo imeli prvic priloznost, da se bolje spoznamo :)
Navdusena sva bila nad nacinom stanovanj. Vsi zivijo v Merlose Place -u ;) vsak kompleks stanovanj ima svoj bazen. In ce si tak srecnez, kot Jasmina (in od nedelje naprej tudi Samo) tudi jacuzzi. Prvi vecer smo pili pivo in se kopali. ceprav za nama ni bila dolga pot, je najbolj prijal klepet in prijetna ohladitev.
V soboto popoldan sva z Jasmino v visoki vrocini odtekli nekaj kilometrov. Midve sva kurili kalorije, sonce pa naju. Jaz, Jasmina, pa se par takih norcev ;) Vendar se je splacalo. Ob 8h smo imeli rezervirano brazilsko restavracijo. Meso na tak in drugacen nacin in pisan solatni bar. Ene vrste 'all you can eat' za tiste z malo debelejso denarnico. Enkrat toliko pa tudi za nas. Vecer smo delo odplesali delno presedeli v druzbi Jasmininih prijateljev.
V nedeljo smo se pripravljali na sprejem Samota. Preverjali njegov let, ce gre vsepo planu. Malo v Jasminin priljubljen kafic, v knjigarno in trgovino, domov, oprat cunje.... Samovo letalo ima zamudo. Kljub vsemu sva se odlocila, da ga pocakava. Samo, dobrodosel v ZDA! Jasmina, hvala za tvoje gostoljubje!
Se isti vecer sva se odpravila do Austina. Zelela sva nadoknaditi cas in predvsem milje. V ponedeljek sva jo mahnila ce pol Teksasa, od Austina do Albuquerque-ja. Naslednji dan pa proti Arches National park. Obiskala sva park v drzavi Utah, ki ga krasijo naravni mostovi, oboki in okna, ki jih je reka izklesala v kamen. V Arches nacionalnem parku sva sla sva pogledat dva najbolj znana oboka in se dve okni. Hodila sva 10 km po vrocini in brez vode, ker sva se kar naprej zmisljevala, da greva pa se malo naprej. bilo je kakih 38 stopinj. mene so japonke zazulile, tako da sem drugi del poti hodila kar bosa pol. Za nazaj se je stemnilo in se pripravljajo k nevihti. Divji veter je metal pesek v oci. Luka si je dal gor soncna ocala, jaz pa sem mizala. zdaj veva, kaj pomeni slovenski rek 'pesek v oci' ker je tako pihalo, da sva imela pesek povsod. Tako je pihalo, da naju je pikalo po celem telesu, ko so sunki vetra raznasali pesek po puscavi.
Spala sa v mestecu Monticello, v prijetnem motelu. Sicer sva bila ze v Moabu dovolj utrujena, vendar so bili vsi cenovno ugodni moteli ze polno zasedeni. Kdo bi si mislil - sredi nicesar par naravnih mostov pa tliko turistov ;)
Vceraj je bila najbolj carobna noc najinega potovanja. Pot se je zacela v mestecu Monticello. Zaradi vetrovnega neurja internet ni delal. V knjiznici so ga ze uspeli zrihtati, drugod pa se ne. V Taco time (mehiska fast food) sva si kupila vsak en burrito in se odpravila proti eni najvecjih znamenitosti ZDA Monument Valley (dolina spomenikov). Zavila sva proti zahodu na rahlo daljso pot, a zato toliko bolj zanimivo. Ogledala sva si kanjon reke San Juan, ki ga imenujejo Goose neck (gosji vrat) in se peljala po panoramski poti Moki dugway. Meni se tresejo kolena, Luka pa fotografira pol na robu globokih prepadov. Osupla sva bila nad pogledi in razgledi ter nad sirjavami in daljavami puste pokrajine, po kateri si reka utira globoko gaz..
V Monument valley sva prispela popoldan. Sonce je ze zaobslo spomenike skal, zato so bile fotke bolj nikakve. Takoj sva se odlocila, da bova nekje v blizini prespala, da bova zjutraj lahko posnela tisto pravo fotko. Takoj sva placala vstopnino in se odpeljala po prasni poti v preteklost. v cas brez ekektrike in brez vodovodov. Park ohranajo kolikor se da neokrnjen. v njem zivi 13 indijanskih druzin etnicne skupine Navajo. Vsi imajo avtomobile, nihce pa elektrike ali vodovoda. Ceprav ves park ni velik, sva napredovala izjemno pocasi. Luka je navduseno slikal skoraj vsako zrno mivke posebej, saj je bila tale dolina ena od bistvenih ciljev na najini poti. Ustavila sva se ze pri prvi druzini. Pred dvoriscem imajo stante z nakitom, v okolici se pasejo konji in pod lopo se smejijo mladi fantje, vodici, ki cakajo na turiste, da jih odpeljejo jezdit po arizonski filmski pokrajini. Odlocila sva se, da bova tu potesila najino zeljo po filmski izkusnji jezdenja po puscavi. Kje drugje kot pa tu, po poteh Johna Wayne-a. Meni so dali pocasnega konja. Eden od vodicev se je nasmejal in mi rekel, da tale je pa ubijalec - ker s svojo pocasnostjo ubija cas. In res je bilo tako. komaj sem ga spravila naprej. Luka in Andrew (najin vodic) sta bila dalec pred mano, ko sem jaz mojega konja brcala pod rebra, da bi se zmigal. No, sicer pa mi je bilo tako kar fajn. Ko je malo stekel, sem se butala ob sedlo, da imam danes celo rit plavo :( Verjetno bi bilo fajn, ce bi se najprej naucila, kako sploh jahat ;-o
Po eni uri jahanja smo prisli nazaj na ranc. Z lastnico posestvi sva se zmenila, da bova sotor postavila na njenem dvoricu. Sicer je v dolini prepovedano kamprati in ti sploh nihce ne pove, da se lahko z domacini zmenis in kampiras na njihovi zemlji. Pihalo je in grmelo. Ponovno veter in pesek v oci. Za minutko sva odprla vrata avtomobila, pa je ze vse zapraseno.
Preostanek parka sva si ogledala z avtom. Ob vhodu v park sva posnela nekaj vecernih fotk ter se okrog 9h zvecer odpravila nazaj v park. Morala sva se presvercat cez vhod, ki ga sicer uporabljajo domacini, saj se park ob 8h za turiste zaprt. Noc je bila carobna. Polna luna je osrebrila dolino. Mogocne skale so se smejale v prjetno ohlajeni noci. Ravnina, puscava, in velikanske vladarice parka. In tam midva. nisva postavila sotora. spala sva pod puscavkim nebom.
Preden sem zaspala sem toliko razmisljala o kavbojskih filmih (bila sva totalno v tej sceni, pocutila sva se kot da ziviva v westernu), da sem celo noc sanjala o Jamesu Deanu in Clintu Eastwoodu ;)
Jutro se je zbudilo ob rezgetanju konjev in igrivih glasovih psov. Na eni stani neba je se vedno sijala luna, na drugi je vzhajalo sonce. Rdec pesek se je blescal v zarji. Nebesa niso zgoraj :)
Ob 8h sva skoraj ze bila v svojem obicajnem ritmu. Vendar se nisva se poslovila od doline. Luka je hotel perfektno fotko, tako da sem se kar nagledala vsake skale posebej ;)
Okrog 11h sva se odpravila proti Grand Canyonu. To se slisi 'sva sla tja' v bistvu sva se vozila celo vecnost;) hotela sva namrec videti se Antilopes canyon (v blizini mesteca Page v Arizoni), ki je baje zelo lep vintgar izklesanih pescenih skal, vendar naju je cena vrgla na rit. 50 dolarjev po osebi. odlocila sva se, da greva naprej do Velikega kanjona. Kanjon je ogromen, vendar me ni nikakor prevzel. Veliko drugih stvari je mnogo lepsih. Na primer ovinki reke Kolorado, severno od Velikega kanjona.
Od Grand canyona sva se odpravila naprej proti Las Vegasu. Prispela sva do tu, malega mesteca Seligman, z lokalnimi ljudmi, ki zgledajo in govorijo kot v filmih :) tu bova prenocila.
Jutri imava v nacrtu obdelat nekatere predele legendarne ceste route 66, zacela bova kar tu, saj je Seligman poln spominkov in spomenikov, posvecenih tej cesti. V nacrtu je, da do vecera prispeti v mesto zabave, luck, kockanja in instant porok - Las Vegas!
No comments:
Post a Comment